Glinjany rěd
| nadpis | Glinjany rěd |
|---|---|
| awtor | Fryco Rocha |
| lěto | 1908 |
| žrědło | Wosadnik, No 3/1908, b. 3-4 |
| licenca | public domain |
| nota | nowy pšawopis |
W glinjanem rědu chowamy
Wšu našu zemsku gluku
A hyšći ceło snowamy,
Kak by z pilneju ruku
Ten kružack lěpjej połnili,
Až z razom ten se rozwali,
Do drobnučkich škorpinow.
W glinjanem rědu pśewoźi
Śi wša manźelska gluka;
Lěc tež śi źiśi poroźi,
Ma licy kaž jabłuka:
We jadnom woko-zmyrknjenju
Sy zgubił twoju manźelsku,
Twoj kružack jo se złamał.
Glinjany rěd – co howac su
Wše twoje lube źiśi?
Lubosnje ga śi rozkwitu
Glich jan na śańkej niśi
Jich wisy młode žywjenje,
Až njamaš nic ak staranje,
Twoj kružack mogł se złamaś.
Glinjanjy rěd som teke ja
Wot Boga wumyslony,
za jogo wolu z niměrstwa
Wot gliny wustworjony.
Jo ducha, dušu tež mě dał,
Do kružka rědnje zescynjał
za swojim spodobanim.
Nět we tom kružku gromaźe
We žywjenju jej nosym
A jano wo dopołnjenje
Tog’ lubeg' Boga pšosym;
A gdyž ten kružack połny jo,
Moj Bog jen potom rozbiś bźo,
Mě pak do njebja sajźiś.